Petek, sobota in nedelja.

To so trije dnevi, ko na računalniku nism biu ama ništa in posledično tudi na blogu nč. Pa tu ne zarad tega, ker nebi smeu al pa da sm se meu kej za učit. Ampak preprosto me ni bilo nč doma. 

Petek je biu en obični dan, dogajalu se ni nč posebnega, počutje pa je bilo človeško.

Sobota. V soboto sem bil v Ljubljani, šli smo k babici na obisk in pol še mau u trgovine. Ko smo bili pri babici na obisku pa se mi je zgodila ena taka dost smešna stvar. Ko smo pršli not so se usi posedli, brez stola sem ostal le jaz. Zato mi je babica rekla naj se usedem na invalidski voziček, kater je biu zanjo namenjen. In tm sm lepo sedeu celo uro. Nato pa sva šla s sestro u nek bar al kaj je že tistu, kjer sva naročila 2 kave in 2 vroči čokoladi. Ko sva to prinesla gor, sem se jaz spet usedel nazaj na voziček. Takrt pa mi je ena ženska rekla, ki je zraven ležala. Stara je pomojm tm okrog 50 let. Citeram:

Fantek daj se ustani z vozička.

Ker veš to ni lepo, da tm sediš.

Ljubček brez zamere samo to mi res ni ušeč, da sediš na vozičku al pa da z berglami hodš in se afnaš.

faak no. Jst sm jo sam mau čudnu pogledou. Sploh se pa nism nč afnou, niti se nism vozu po sob al pa kej da bi reku samu na mer sm sedeu in tu je blu use. Sej itak smo pol hmal šli tku da sm stau sm kašnih 15 minut in mi ni blu neke sile. Samu če več kot eno uro stojiš na mestu in si prisiljen tam poslušati razne čenče, je pa kar utrujajoče in ti zapaše če se malce usedeš.

V nedeljo se mi pa tudi ni zgodilo nič posebnega.